Inženir Anton Rudež, ki je v Jelenovem Žlebu zgradil parno žago, je bil visoko izobražen, zaveden Slovenec. Po študiju se je posvetil posestvu v Veliki gori. Večkrat je bil poslanec v deželnem zboru, pošten in dober gospodar, dobrodušen, rad je pomagal siromakom in v znak hvaležnosti uspešnega gospodarjenja dal zgraditi kapelico, posvečeno njegovemu zavetniku - patronu sv. Antonu Puščavniku. Blagosloviti jo dal točno na svoj 35. rojstni dan, 21.7.1906, in to je tudi letnica, kar obstaja kapelica v Jelenovem Žlebu. Rudeževi se v njej niso poročali, pač pa so preživljali le poročne tedne v lepo urejeni lovski koči. V Jelenov Žleb so prihajali številni gostje, domači in tuji. Rudeži, čigar rodovina izhaja s slovenskega krasa - Kobjeglave, so zelo vestno in skrbno vodili kroniko svojega dela in življenja. Vsak gost se je moral vpisati v knjigo obiskov. Zadnji vpis je bil 8.10.1941, kar je razvidno iz Dnevnika gospe Olge Rudež - Kosler, ki sta ga leta 2001 izdala gospa Katja Zorc - Kobi in gospod  Jurij Rudež. Po osamosvojitvi slovenske države leta 1991 je prišel čas denacionalizacije nekdanjega Rudeževega posestva. Jurij Rudež, oče sedanjega lastnika, je z razumom in kulturnim pristopom do pristojnih organov brez težav in zapletov dobil vrnjeno celotno posestvo. Področje Jelenovega Žleba je bilo med 2. svet. vojno križišče prehodov partizanskih brigad in tudi sovražnih vojska, ki so zasledovale gibanje partizanov. Tudi po vojni so se tu na izkoriščanju gozda zvrstili številne delovne brigade z vseh koncev države in številni delavci. Tu so bile številne

proslave v spomin na težke boje s sovražniki. Svečanosti so se udeleževali številni visoki partijski funkcionarji, predstavniki oblasti in visoke vojaške starešine. Toda nihče se v 45-ih letih ni spotaknil ali kako drugače namignil, zakaj kapelica na tem prostoru še kljubuje času. Tako je kapelica ostala nedotaknjena, čeprav ni služila svojemu namenu. Bila je kot shramba odvečnega orodja in opreme. V 80-ih letih sem jo dal prekriti (ravno tako kapelico v sosednji Glažuti, ki je tudi ostala ohranjena). Nihče ni nasprotoval vzdrževanju na družbene stroške. Iz tega sklepam, da ima slovenski narod dokaj visok kulturen odnos do teh objektov. Kapelica je bila leta 1995 delno obnovljena. Na novo se je uredila notranjost, freska sv. Antona Puščavnika in oltar. Zvon, ki je bil v kapelici, je

kmalu po vojni izginil. Za novega je poskrbel gospod Franc Klun iz Ribnice (zvon tehta 68 kg in je  bil vlit v Žalcu). 21.7.1996, točno na dan postavitve, smo slavili 90-letnico. Ta dogodek smo proslavili z mašnim obredom, ki ga je daroval tedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar. Od tedaj je kapelica zopet pripravljena za verske obrede. 15. septembra 2000 sta v tej kapelica sklenila zakonsko zvezo Jurij Rudež, sedanji lastnik in veleposestnik, ter Maja Primc. Tu je bila krščena tudi njuna hčerka Anja Rudež. S tem je mlajša rodovina Rudežev dokazala veliko spoštovanje do kulturno-zgodovinske dediščine prednikov. Ob 100-letnici objekta je bila kapelica zopet temeljito obnovljena,  zamenjano celotno ostrešje z zvonikom, impregnirano in prepleskano. Prenovljeno je blagoslovil ribniški dekan g. Anton Berčan, zapeli pa so člani ribniškega okteta Gallus.